Marko Kravos, nagovor ob simpoziju Društva Bralna značka Slovenije - ZPMS

288 kravos

 

Moj jutranji in uvodni pozdrav! Sivo je zgodnje jutro: posebno za nas, ki radi pozno vstajamo. Zato bi rad vsem vam stisnil roko v znak spoštovanja in veselja, ker s tako vnemo opravljate poslanstvo opismenjevanja in bralniške kulture v našem duhovnem okolju. In že ob taki uri. Pa iz praktičnih in časovnih ozirov ta topli stisk roke raje prevajam v besede.

 

In smo že pri prevajanju, pri večjezičnosti in polifonični zasnovi kulture tako na Slovenskem kot na planetu Zemlja.

Poglobiti se v knjigo danes odraža zavest in odnos do pojava, ki je umeščen prav v srčiko humanističnega izročila, pravzaprav v antropološki curriculum sveta in zgodovine.

Pozdravni gib roke pri rokovanju sem pravkar prevedel v besede, ker so te bolj sintetične, gospodarne, demokratične, bolj obstojne v času. Tako kot si starši ob brezzobem otroku prevajajo njegove gibe, obrazno mrščenje, nasmeh in oglašanje v sporočilo v čustven odziv, v ustrezno ukrepanje.

Otrok se domačega besedovanja nauči najprej v ožjem odnosu pod domačo streho: v narečju – naročju matere – in le to je dobesedno materinščina, ki jo bo z užitkom osvajalca novih svetov prevajal v »knjižni« jezik, ko bo začel zahajati v šolo, ko se bo opismenjeval in ga bomo oblagali in oblačili še v druge jezike, kulturne prakse, pač v aktualno nošo našega časa in širšega prostora.

Lahko bi z veseljem rekli, da je Slovenšč’na – s Prešernovim izrazom povedano – majhen osebek, otrok. Saj je tak majhen in mlad narodič lahko s svojo zaupljivo in prožno naravo tudi sebi v ponos: ne samo, ker se drži skupaj kljub 50-erici dialektov, govorov, slengov, poklicnih žargonov, v katerih žebra – in se vsi med sabo tako dobro razumemo, da se z največjo strastjo kregamo. Smo tudi ponosni, ker z jezikom in svojo držo, gibi dajemo širši okolici dostop do naše ustvarjalne slovenske biti, ki je preplet  zgodovinske izkušnje, vraščenosti v naravno danost in je zazrta v sanje in sprotne mesijanske vizije. Vsi na Slovenskem živimo v vsakdanjem stiku s sosednjimi narodi, mejaši, marsikdo pa še dlje s svetom: vsi smo nosilci zgodbe o življenju z slovenskim prilastkom.

Eno od središčnih in zbirnih vlog pri takem slovenskem jezikovnem obstajanju nosi knjiga. Ne pozna ne naravnih pregrad ne državnih meja; in tudi zob časa ji ne bo mogel do živega, dokler bomo z veseljem in z zdravo skrbnostjo ravnali z njo. Nekoč smo jo sicer zaradi verske čistosti tudi zažigali, za časa protireforme na primer, a so nam jo tudi kdaj teroristično kurili na tržaškem glavnem trgu plenilni sosedje, predvsem jezika in besede: še ne tako davno, pred drugo vojno, pod fašizmom, v katerem je bilo meni dano roditi se - in upam, da ne tudi umreti. S tem so nasilniki od nekdaj knjigi le priznavali pomen, ki ga ima za Slovence. In upam, da je ta relikvija še povezovalna navznoter in identifikacijska, prepoznavna v soseščini kot atribut naše narode pripadnosti (rad sem pripadnik takemu izročilu slovenstva).

Za Slovence je torej samo po sebi umevno, da smo na vse strani obdani s sosedi, ki imajo drug jezik, drugačno kulturo in svojstveno zaznavanje zgodovine in družbene perspektive. Na svojih robovih živimo kot mešanci, zaradi mešanih družin, oblastnih inštitucij, občevanja na trgu in ob skodelici kave: v svojem središčnem prostoru pa si sami odpiramo prepih z vnašanjem svetovnega jezika, ne samo na univerzah, pač pa tudi v delovnih okoljih, v diplomaciji in promo- in komunikacijskih centralah. Kar te ne ubije, te okrepi!

Slovenska knjiga si utira pot v druge jezike: najbolj prav je, ko pospešujemo ta preboj, da najprej poskrbimo za svoje mejaše, soseščino in se tu z občutljivostjo in samozavestjo postavljamo s svojim blagom: imenitnim otroškim slovstvom, ilustracijami, izzivalno prozo, esejistiko. In šele v prevodu, na sprehodu v tujem okolju se bomo zavedli, kaj nas kot narodno skupnost druži s »sorojaki« in kaj nas določa, dela drugačne – in prav zaradi tega zanimive za svet, to samopostrežno trgovino z blagom za tisoč okusov in potreb.

Odrasli bralec in otrok vse pogosteje srečuje sinoptično natisnjene knjige, v jeziku izvirnika in v prevodu. Užitek je brati – in vzporejati. Frazeologijo, mitološko ozadje pri pravljicah, razbirati obredja, navade, razvade, sodobne stiske današnjega človeka, ki govori in izpisuje svoje stiske in želje na posebno obarvan »nacionalen« način, a se kljub temu joče in smeje na univerzalen način. Živimo v globalni vasi, trdijo v informatsko našopani druščini, ki nas na skrito programira. Ta jezik reducira na binarni sistem polno/prazno : všeč, ne všeč. In pleni po naših žepih in po naših srcih, skuša uničiti naročje jezika, ki sem ga na začetku omenil: glas, gib, vonj, vid med ljudmi iz rdeče krvi in s tanko, občutljivo kožo.

Kakršna je tudi vsaka dobra knjiga, knjiga antropomorfnega tipa. In seveda si vse potujčevalno, razobličevalno prizadeva, da bi tudi knjigo napravili plehko in odvečno. Predvsem pa, da bi  nas odnavadili vsakodnevnega užitka ob knjigi s toplim, hranilnim naročjem jezika, podob, okusa, vsega, kar nas dela rodovno označene, družinsko zbližane: strastne in ljubeče, jezne in sočutne tudi preko meja države, jezika, kulture. In je ta naša skrb za bralno kulturo v lastnem in vseh jezikih okolja, kjer živimo, tudi boj za domače vrtne pridelke, za bio- in ekološko pridelano in pripravljeno duhovno hrano. V prevodih, v srečevanju drugih, ki so zanimivi prav zato, ker njihov koromač ali njihova pomidora drugače dišita.

Berimo knjige na glas, dajmo besedam zrak in jeziku okus. Slovenec sem, ne ker imam edinstven jezik, pač pa zato, ker mejaši – Italijani, Hrvatje, Madžari, Nemško govoreči vidijo, da sem počutimo bogate s svojo kulturo, svojimi šegami, s svojimi zdrahami in zgodovinskimi obračuni.

Všeč mi je skratka, da imam dve roki. Da uporabljam in zato obvladam dva jezika: ravno prav za dvoje ušes ... In z veseljem zaznavam, kako so sosedi žalostni in se počutijo ponižane, ker sami nimajo tako usklajenih organov: dvoje jezikov za dvoje ušes ... dvoje rok za prebiranje dobrih knjig iz soseščine. Pa se potrudimo sami: s prevajanjem, s tečaji jezika, s srečevanjem, s prijaznimi gestami, da bomo v njih obujali željo, da bi nas spoznali. In za tako so-žitje bomo dali radi v promet našo zaupljivo dvojino.

Sem, srce imam eno, vsaj jaz! Le če mi ga kdaj katera ukrade, ostane v prsih ničla.

 

Sedaj pa bom rad prisluhnil vrsti imenitnih strokovnih prispevkov, ljudi ki večjezičnost in večkulturnost gojijo in obdelujejo vsak dan. Želim vam dvoje odprtih ušes in eno plodno druženje ob razpravi, ob izmenjavah izkušenj, pri načrtovanju novih srečanj ali pri skupnih prizadevanjih za polifonično prebiranje, za tlakovanje poti v Deželo tisočerih užitkov in priložnosti, kakršen je svet knjige. Sejem slovenskega veselja do življenja.       

 

Marko Kravos, predsednik

26. november 2019