Schwentnerjeva nagrada 2019

Ljubljana, 27. november 2019 – Na včerajšnjem slavnostnem odprtju 35. Slovenskega knjižnega sejma v Cankarjevem domu je Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo na področju založništva in razvijanja bralne kulture v Sloveniji in med Slovenci zunaj meja domovine prejel Marko Kravos, aktualni predsednik Društva Bralna značka Slovenije – ZMPS in neumoren borec za slovensko besedo.

Pesnik, pisatelj, prevajalec, esejist in avtor radijskih iger za otroke Marko Kravos je aktiven član slovenske skupnosti v Italiji. Petindvajset let je bil urednik Založništva tržaškega tiska v Trstu ter sourednik revije Zaliv. Nekaj let je vodil katedro za slovenski jezik na Univerzi v Trstu. Predsedoval je tržaškima Slavističnemu društvu in Slovenskemu klubu ter Zvezi slovenskih kulturnih društev v Italiji. V Sloveniji je deloval kot tajnik Društva slovenskih pisateljev in kot predsednik slovenskega centra PEN. Izdal je 23 samostojnih zbirk in 14 zbirk za otroke. Njegova dela so prevedena v več kot 25 jezikov.

Leta 1982 je prejel nagrado Prešernovega sklada za pesniško zbirko Tretje oko, leta 1999 je bil nominiran za nagrado Prešernovega sklada za delo Kratki časi – Trst iz žabje perspektive, leta 2000 je prejel italijansko državno nagrado Astrolabio d’oro za poezijo, leta 2017 pa tudi nagrado za poezijo Društva bolgarskih pisateljev. Leta 2016 je bil nagrajen z Zlatnikom poezije za svoj prispevek k slovenski kulturi in povezovanju narodov.

Marko Kravos živi po načelu, da »sta človeku potrebni obe nogi, ena sočutno na zemlji, druga iznad, v koraku k sanjam.« Skozi svoj večni optimizem in humor in zaljubljenost v življenje, zna nagovoriti tudi najmlajše.

Kot je izpostavil v jutranjem nagovoru udeležencem tradicionalnega simpozija, ki ga vsako leto ob uvodu v Slovenski knjižni sejem organizira društvo Bralna značka Slovenije: »Berimo knjige na glas, dajmo besedam zrak in jeziku okus. Slovenec sem, ne, ker imam edinstven jezik, pač pa zato, ker mejaši – Italijani, Hrvatje, Madžari, nemško govoreči, vidijo, da se počutimo bogate s svojo kulturo, svojimi šegami, s svojimi zdrahami in zgodovinskimi obračuni.

Všeč mi je, da imam dve roki. Da uporabljam in zato obvladam dva jezika: ravno prav za dvoje ušes ... In z veseljem zaznavam, kako so sosedi žalostni in se počutijo ponižane, ker sami nimajo tako usklajenih organov: dvoje jezikov za dvoje ušes ... dvoje rok za prebiranje dobrih knjig iz soseščine. Pa se potrudimo sami: s prevajanjem, s tečaji jezika, s srečevanjem, s prijaznimi gestami, da bomo v njih obujali željo, da bi nas spoznali. In za tako so-žitje bomo dali radi v promet našo zaupljivo dvojino.«